Dvajset let po koncu vojne v Bosni in Hercegovini je še vedno pogrešanih okrog 6000 ljudi. Foto: RTV
Srebrenica

Globoke rane Srebrenice

Letos mineva 20 let od konca vojne v Bosni in Hercegovini, med katero je izginilo okrog 33 tisoč ljudi. Danes jih iščejo še sedem tisoč, 23 tisoč pa jih je že identificiranih.

Srebrenica begunci

Iz Srebrenice so lahko odšli le otroci in ženske. Foto: RTV

Srebrenica

"Nekateri ministri želijo, da prenehamo iskati pogrešane, in podobno tudi delujejo," pove Amor Mašović. Foto: RTV

Srebrenica

Iskanje pogrešanih je Amor Mašović predstavil na Fakulteti za humanisitične študije. Foto: RTV

Srebrenica

Grozljivim dogodkom v 90-ih, ne v Bosni in Hercegovini ne v drugih evropskih državah, ne posvečamo dovolj spominov. Foto: RTV

Iskanje posmrtnih ostankov otežuje to, da so med vojna trupla umrlih premeščali iz ene grobnice v drugo. Pred časom je na Fakulteti za humanistične študije v Kopru o iskanju pogrešanih govoril Amor Mašović, član direktorata Inštituta za pogrešane osebe v Bosni in Hercegovini.

Dvajset let po koncu vojne v Bosni in Hercegovini je še vedno pogrešanih okrog 6000 ljudi. Kako dobite informacije, kje so množične grobnice?

Že med vojno so ljudje, ki so preživeli poboje in videli, kje so zakopali mrtve, pričali o tem. Takrat nismo mogli obiskati teh mest, tako smo po koncu vojne začeli z ekshumacijo. Od tistih, ki so ta dejanja počeli oz. kakorkoli sodelovali pri njih, smo v vseh teh letih dobili zelo malo informacij. V dvajsetih letih nam je približno deset ljudi, ki so bili vključeni v te zločine, povedalo, kje so množične grobnice. Zelo so nam pomagali ameriški satelitski posnetki Srebrenice iz leta 1995, ker je iz njih razvidno premeščanje trupel iz primarnih grobnic v sekundarne. Dobili smo tudi koordinate. Petnajst grobnic smo odkrili na tak način. Včasih gredo naši raziskovalci na kraj, kjer vemo, da je izginilo veliko ljudi in opazujejo spremembe terena. Se pravi, ali so se pojavili kakšni vdori, iščejo gomile, pod katerimi bi lahko bile množične grobnice.

Z minevanjem let spomin na vojno v Bosni in Hercegovini žal slabi. Ali dobivate manj informacij kot prva leta po vojni?

Tako je, z leti kolektivni spomin slabi. Sprašujem se, kaj bo čez tri, štiri leta v Srebrenici, ko 11. julija ne bo nihče pokopan. Kaj se bo takrat zgodilo, kako bo obeležen genocid? Zdi se mi, da se ne posvečamo dovolj spominom na te grozljive dogodke v 90-ih, ne v Bosni in Hercegovini ne v drugih evropskih državah. V Bosni je trenutno zelo prisotno zanikanje, da se je v Srebrenici zgodil genocid. Skoraj vse države bivše Jugoslavije so sprejele resolucijo o srebreniškem genocidu, le Bosna ne, saj ga nekateri politiki ne želijo priznati. Premalo se zavedamo človeške plati dogajanja v 90. letih, tudi izginotja ljudi med vojno. Zdaj je to predvsem težava družin, morala bi pa biti težava celotne bosansko-hercegovske družbe. Ta bi se morala truditi, da čim prej najdemo preostale pogrešane osebe, saj je to prvi pogoj za spravo. Brez tega ne bo prišlo do prave sprave in ponovne vzpostavitve zaupanja med narodi v Bosni in Hercegovini.

Ali upada število posmrtnih ostankov oseb, ki jih najdete vsako leto?

Vse manj je najdenih posmrtnih ostankov. Včasih smo na leto našli in identificirali tudi okrog 2000 oseb, lani smo jih našli približno 120. Število identificiranih pa je bilo višje, saj štejemo tudi tiste, ki smo jih našli pred več leti, ampak jih prej nismo uspeli identificirati. Z leti število najdenih posmrtnih ostankov oseb strmo pada, npr. v tem letu smo jih do sedaj našli le okrog 30, še vedno pa je skupno število pogrešanih večje od šest tisoč. S takim tempom jih bomo iskali še desetletja. Marsikatere družine žrtev ne bodo dočakale, da pokopljejo svoje bližnje. V Bosni in Hercegovini moramo zato odpreti arhive varnostnih in obveščevalnih služb, policije ter vojske, ki imajo dokumente z informacijami, kje so množične grobnice.

V nekaterih družinah so bili ubiti vsi člani oz. vse generacije. Mnoge od teh niste identificirali, ker ne morete opraviti DNK analize oz. ni nikogar, ki bi jih prepoznal prek osebnih predmetov. Koliko je takšnih primerov?

V nekaterih regijah je takšnih primerov veliko, tako je npr. v Prijedoru in vzhodnem delu države. Ubiti so bili člani treh, tudi štirih generacij ene družine. To pomeni več deset ljudi iz ene družine. V takšnih primerih ni nikogar, ki bi lahko dal kri, prek katere bi lahko identificirali najdene osebe. Tako je nekaj srebreniških žrtev, ki smo jih našli, a se njihov DNK ne ujema z nikomer od preživelih članov družin. Vzeli pa smo kri od okrog 70.000 sorodnikov pogrešanih oseb. Žal nismo našli ujemanja, kar pomeni, da te najdene žrtve nimajo več živih sorodnikov. Kot že rečeno, so bili ubiti med vojno ali so umrli pred oziroma po vojni. Obstaja način, da jim damo ime in priimek. Če bi dokaj zanesljivo predvidevali, za katero osebo gre, bi odkopali grobove njegovih domnevnih staršev in primerjali DNK. To je zapleten postopek, tudi zaradi birokracije, saj moramo dobiti soglasje. Morda bomo tudi to metodo uporabili, če bo z leti naraščalo število ljudi, ki jih ne bomo mogli identificirati.

Kakšen je odziv sorodnikov, ko jim sporočite, da ste našli njihove bližnje?

Različen. Nekatere družine se oglasijo takoj in podpišejo vse dokumente, čeprav smo uspeli najti le nekaj kosti. Odločijo se, da bodo pokopali te posmrtne ostanke. Nekatere družine pa tega ne želijo storiti, dokler ne najdemo vseh ostankov. Imamo tudi primere, ko smo našli vse ali skoraj vse posmrtne ostanke, a jih družine ne želijo pokopati, ker je umrlo več članov družine. Na primer nekatere matere želijo skupaj pokopati vse sinove, ki so jih izgubile.

Ali opažate , da družine žrtev izgubljajo upanje, da bodo našle svoje bližnje?

Mislim, da niso izgubili upanja, obstajajo pa trenutki, ko se jim zazdi, da nikoli ne bodo našli svojih umrlih družinskih članov. Potem pa slišijo, da je nekdo drug našel npr. sina ali moža in takrat znova začnejo upati. Velikokrat obupajo ob posebnih dogodkih, npr. ob rojstnih dnevih svojih sinov in drugih bližnjih, a sčasoma se spet pojavi upanje, da bodo tudi oni nekoč pokopali svoje bližnje. Takšen vtis sem dobil.

Ali oblast podpira aktivnosti Inštituta za pogrešane osebe? Vaš proračun se je namreč v zadnjih letih prepolovil.

Tako je, vsako leto je nižji, vendar je to vsesplošni trend v Bosni in Hercegovini. Nekateri ministri želijo, da prenehamo iskati pogrešane, in podobno tudi delujejo. Če se prijavimo na kakšen razpis, preprečijo, da dobimo finančna sredstva. Moram reči, da gre za ministre ene etnične pripadnosti. Nekateri ministri srbske narodnosti ne podpirajo naših aktivnosti, čeprav so med pogrešanimi ljudje različnih narodnosti, tudi srbske. Kljub temu nekateri ne sočustvujejo dovolj z družinami pogrešanih, verjetno zato, ker sami ne iščejo družinskih članov.


Več o genocidu v Srebrenici in humanitarnih grozotah po svetu si lahko ogledate v oddaji Globus:

Deli:

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Komentarjev: 0