Slovenci v Sarajevu

Sarajevo je drugi dom številnih Slovencev. Ocenjujejo, da jih v tem mestu in njegovi okolici živi od 500 do 1.000. Tja so se priselili iz takih in drugačnih razlogov. Nekatere je vanj pripeljala poklicna pot, spet druge ljubezen.

Sarajevo med vojno

Slovensko društvo je spet zaživelo v vojnem času leta 1993, ko so ljudje čutili potrebo po povezovanju. Foto: Michał Huniewicz / Wikipedia (CC)

Samo Čolak

»Ohranjanje slovenstva je zelo pomembno. Prenaša se iz generacije na generacijo,« pove Samo Čolak. Foto: Davor Lonzarič

Neven Modic

Nevenov ded je bil Slovenec, ki je v Sarajevo prišel v času med obema vojnama. Danes se tudi sam uči slovenščine. Foto: Davor Lonzarič

Zbor Camerata Slovenica

Zbor Camerata Slovenica vadi dvakrat na teden. A zborovsko petje v Sarajevu ni tako priljubljeno, zato so začeli prepevati tudi bosanske, italijanske in druge pesmi. Foto: Davor Lonzarič

Priseljevanje Slovencev v Bosno in Hercegovino sega v čase Avstro-ogrskega cesarstva; takrat je v mesto ob Miljacki prišlo veliko slovenskih železničarjev, učiteljev, inženirjev, žandarjev, državnih uradnikov. V Sarajevu so zatočišče našli tudi številni Primorci, ki so v času med obema vojnama bežali pred fašizmom. Dva meseca, od septembra do novembra 1909, je v Sarajevu živel Ivan Cankar. Pri bratu Karlu, duhovniku in tajniku nadškofa Stadlerja. V zavetju sarajevske nadškofije so nastali Hlapci. Cankar se je vrnil v Ljubljano, mnogi Slovenci so ostali. In po njem poimenovali svoje društvo.

8. aprila leta 1934 so Slovenci v Sarajevu ustanovili svoje prvo društvo, s ciljem ohranjati slovenski jezik, kulturo, navade ter vzpostavljati kulturne vezi s Slovenijo. Imenovalo se je Delavsko kulturno društvo Cankar. Delovalo je do leta 1941, ko so ga skupaj z drugimi delavskimi društvi, prepovedali. Obudili so ga takoj po vojni in delovalo je do nove prepovedi, do leta 1952. Znova je zaživelo sredi obleganega Sarajeva. 13. marca 1993 se je poimenovalo Slovensko kulturno društvo Cankar. Tajnik društva, Samo Čolak pripoveduje o tistih dneh: »Vedeti moramo, da je bilo Sarajevo obkoljeno, ljudje so živeli v velikem pomanjkanju. Primanjkovalo je hrane, osnovnih življenjskih potrebščin…. Ljudje so čutili potrebo po povezovanju, tudi Slovenci v Sarajevu. Pomagali so tudi pri organizaciji konvojev za odhod Slovencev iz tega obkoljenega mesta. Delili so usodo vseh meščanov Sarajeva.«

4.000 knjig v slovenskem jeziku

Povezani v skupnost so lažje preživeli. Že junija istega leta so začeli s tečaji slovenskega jezika. Prvega je obiskalo kar 50 učencev. Jezika so se mnogi želeli naučiti tudi zato, ker so upali, da bodo odšli iz obleganega mesta v Slovenijo. Še vedno se v društvu učijo slovenščino. Samo Čolak s ponosom pove, da imajo bogato knjižnico, od 3.500 do 4.000 knjig v slovenskem jeziku premorejo. Organiziran imajo dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture za otroke in tečaj za odrasle člane društva: »Ohranjanje slovenstva je zelo pomembno. Prenaša se iz generacije na generacijo – učenje jezika, slovenska pesem, glasba. Zanimanje za slovenski jezik je čedalje večje. In v jeseni se po dolgih letih na Filozofsko fakulteto v Sarajevu vrača slovenski lektorat.«

Prebujeni »slovenski gen«

Tudi Neven Modic se uči slovenski jezik. Že dobro leto. A si za zdaj še ne upa govoriti v slovenščini: »Zelo sem ponosen, da se slovenščino uči tudi moj otrok in prepričan sem, da bo čez leto ali dve on brez težav dal intervju v slovenščini.«

Nevenov ded je bil Slovenec, ki je v Sarajevo prišel v času med obema vojnama. Neven se je rodil v Sarajevu in nenadoma je začutil svoje slovenske korenine, nam pripoveduje: »Po veliko, veliko letih se je v meni nekaj prelomilo in prebudil se je ta gen. Potrkal sem na vrata Slovenskega društva Cankar, pozdravil, se predstavil in rekel, da si želim biti član društva, biti med njimi, videti kaj počnejo, sodelovati.« Danes je podpredsednik društva, ki mu je najpomembneje, da se sliši glas Slovencev v Sarajevu, da lahko čim večkrat pokažejo, da so tam, pokažejo, kaj vse znajo in zmorejo. In če bi sodili po številnih prireditvah, ki jih pripravijo v enem letu – od 40 do 60, potem jih je nemogoče spregledati. Tudi zato, ker je »slovensko sarajevsko društvo« povezovalec ostalih slovenskih društev v Bosni in Hercegovini. Samo Čolak pove: »Smo v projektih zveze desetih društev v Bosni in Hercegovini, ki se imenuje Evropa zdaj. V okviru tega združenja se na leto zgodi od štiri do pet projektov. Naše društvo je vpeto tudi v projekt nacionalnih manjšin mesta Sarajevo, v okviru katerega se odvijejo trije dogodki. Ob tem pa smo soorganizatorji številnih drugih prireditev, sodelujemo z raznimi institucijami in redno gostimo društva iz Slovenije. Skratka, smo gonilna sila povezovanja vseh slovenskih društev v Bosni in Hercegovini. Člani društev iz Kaknja, Zenice, Breze, mest, ki niso tako oddaljena od Sarajeva.«

Pesem kot vezivno tkivo

Toni Skočir v Sarajevu živi 55 let. Iz Hrastnika je kot mlad farmacevt v mesto prišel v službo. Poročil se je in si ustvaril družino. Med zadnjo vojno mu je bolezen preprečila vrnitev v Slovenijo. Ostaja v Sarajevu, kjer je aktiven član slovenskega društva in predvsem pevec v zboru Camerata Slovenica, ki je lani praznoval 20 let delovanja. Toni v njem poje dobrih osem let. Preprosto zato, ker rad poje. A zbor za društvo veliko pomeni, je prepričan: »Zato, ker se tako sliši slovenska beseda in sliši se slovensko petje. Poslušalci, ki pridejo poslušati nas in zbore, ki jih gostimo, uživajo v našem petju.«

Osnovni repertoar so seveda slovenske ljudske pesmi. Sčasoma so, predvsem, da bi v dvorane privabili večje število poslušalcev – zborovsko petje v Sarajevu ni tako priljubljeno kot v Sloveniji, pravi naš sogovornik – začeli prepevati tudi bosanske, italijanske in druge… Vadijo dvakrat na teden, najtrši oreh so besedila: »Ni problem naučiti se besedila. Problematični so dvoglasniki, ki jih imamo Slovenci, recimo l, v,…. Za tiste, ki niso Slovenci je kar problem pri izgovorjavi. Ne gre drugače, kot da se naučijo, da dobijo v uho in da razumejo, kaj katera beseda pomeni.«

Snežana Vrhunc se je rodila v Sarajevu, živela je na Bledu, zdaj spet živi v Sarajevu. Je aktivna članica zbora Camerata Slovenica, v društvu pa je zadolžena predvsem za tkanje vezi z drugimi društvi – slovenskimi izven meja Slovenije in društvi drugih narodnosti v Sarajevu. Zelo rada potuje in tako se je kar samo od sebe zgodilo, da je začela navezovati stike z rojaki širom po svetu. Povezujejo pa se tudi različne narodnostne manjšine v Sarajevu. Razlog je tudi denar, nam pove Snežana: »Poizkušamo poiskati ene vezi, ki bi nas naredile še bolj odprte. Vedno pa so problem finance. A če smo skupaj, smo močnejši.«

Nastop Camerata Slovenica v Gledališču France Prešeren v Boljuncu:

Kranjske klobase in gibanica od Sarajevo do Boljunca

Pred kratkim se je v Sarajevu zgodil prvi festival nacionalnih manjšin, na katerem so se narodi predstavljali preko svojih tipičnih jedi. Sodelovali tudi člani Slovenskega kulturnega društva Cankar. Snežana, ki obožuje kislo repo in tudi sama dobro vihti kuhalnico, pripoveduje s čim vse so se predstavili: »Slovenci smo pripravili prekmursko gibanico, kar je povezava s Prekmurjem, imeli smo krajnske klobase, če bi bila prireditev pozimi, bi ponudili tudi kislo repo, ki jo imam jaz zelo rada… Zraven pa so bile seveda še te majhne zadeve …šnopc pa vino.«

Še posebej pomembno pa je povezovanje s slovenskimi društvi, ki živijo izven meja. Vsako leto jih obiščejo v Sarajevu. Lani so jih obiskali člani Slovenskega kulturnega društva Fran Venturini iz Domia. Spletle so se tesne vezi in »Sarajevčani« so bili v maju na obisku v Boljuncu. Obiskali so še prijatelje iz Kamnika, nekateri tudi sorodnike. Zagotovo se bodo v Slovenijo še vrnili, tudi k prijateljem iz Boljunca, ki tako kot njihovi kolegi iz Sarajeva skrbijo, da se ohranja slovenska beseda, da se sliši slovenska pesem, da vnuki vedo, kdo so bili njihovi dedje in babice in kakšne so bile njihove zgodbe.


Slovencem v zamejstvu lahko redno spremljate na portalu Slovenci v sosednjih državah.

Deli:

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Komentarjev: 0