Smrt ni pomembna, vrniti se moraš domov in pripraviti oddajo

Vojni novinar, ki poroča s kriznih žarišč Bližnjega vzhoda, je v Sloveniji stopil v ospredje javne pozornosti z oddajo Koalicija sovraštva, ki je dvignila ogromno prahu.

Erik Valenčič

Erik Valenčič, Foto: RTVSLO

Erik Valenčič

Valenčič čaka na sogovornika na Humanističnem maratonu v Kopru. Foto: Nataša Ugrin Tomšič

Nakopal si je jezo enega vidnejših politikov na desnici, ki ga je po socialnih omrežjih označil celo za terorista. Organe pregona pa je zanimalo, kje je pridobil tajne dokumente, ne pa grožnja desnega ekstremizma, na katero želi opozoriti.

Nedavno je objavil oddajo Fronte Kurdistana, ki jo je posnel v Iraku in Siriji. V kratkem se namerava tja vrniti in posneti mednarodni film o Kurdistanu. Pravi, da lahko vojna človeka zasvoji. Za vojnega poročevalca pa obstajata le dva izhoda iz tega poklica.

Erik Valenčič, če začneva naprej doma, se moramo v Sloveniji bati skrajnih desničarjev?

Veliko ljudi me sprašuje, tudi moji kolegi in kolegice novinarji, ali morda ne pretiravam s tem pojavom. Desni skrajneži, skrajni desničarji, neonacisti - kakorkoli jih poimenujemo, dejstvo je, da v Sloveniji niso tako prisotni kot v sosednjih državah, to drži. A na koncu, brez vsakršnih klišejev, lahko rečem le eno stvar. Anders Brejvik je bil eden in zagrešil je velik zločin - pokol in bombni napad. Ubil je na ducate mladih ljudi. Skratka, včasih je za kaj takega dovolj en sam človek. Torej, v povezavi s tem, na kar smo, med drugim, opozorili v oddaji Koalicija sovraštva, je bilo predvsem to, da smo pokazali dve fotografiji, ki dokazujeta, da skrajni desničarji v Sloveniji izdelujejo in preizkušajo cevne bombe. In dejansko me preseneča, da ni bilo odziva s strani državnih institucij, da nihče ni prišel do mene in vprašal, od kod sta ti dve fotografiji, kdo so ti ljudje in tako naprej. Povem pa lahko, da sta dva kriminalista prišla na RTV in spraševala prejšnje vodstvo hiše, ali drži informacija, da sem jaz prek nekih zvez dobil službo na RTV. Skratka, tu vidimo nek paradoks, kakšne prioritete imajo nekateri ljudje.

Seveda, prvo vprašanje se je nanašalo na vašo oddajo Koalicija sovraštva, ki je zelo odmevala. Kot ste dejali, je najbolj zaskrbljujoče to, da tistih, ki bi morali za to poskrbeti, ni zanimalo, ali je to res, ampak, od kod ste dobili informacije. Oddaja je bila odmevna tudi zato, ker ste končali na zatožni klopi.

Ne še, a to pričakujem. Zaenkrat sem bil samo zaslišan. Edina informacija, ki je vzbudila pozornost državnih organov, je bila ta, da sem na začetku oddaje objavil tajni dokument Slovenske obveščevalne agencije – SOVE. In zdaj jih zanima samo, kje sem ta dokument dobil. Ne zanima jih to, kar mi je uspelo dokazati v oddaji. Poročilo SOV-e iz leta 2012, govorim o poročilu o delovanju skrajnih skupin v Sloveniji, je bilo politično cenzurirano. Lotili so se cenzure predvsem organiziranja strukturiranosti in mednarodnih povezav, pa tudi političnih povezav slovenskih skrajnih desničarjev. To pa je, za moje pojme, igranje z varnostjo na račun vseh nas.

Govorite o varnosti Slovenije, ki pa je vendarle ne moremo primerjati z ostalimi državami, v katere vas je v zadnjih letih zanesla pot. V mislih imam Sirijo, Irak, Kurdistan, Libijo, Egipt, Sudan, skratka, Bližnji vzhod, kjer divjajo vojne, kjer je nasilje del vsakdana.

Drži. Na 21. stoletje gledam kot na stoletje ekstremizmov različnih vrst, tako verskih kot ideoloških. Na Bližnjem vzhodu vladajo kaos in različne oblike ekstremizmov. A ne morem mimo tega, da se dejansko tudi v evropski družbi pojav skrajne desnice krepi. S stopnjevanjem socialnih napetosti pa je čisto možno, da se bomo morali v zelo kratkem času soočiti tudi z levim terorizmom, z rdečim terorizmom, ki so ga v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji predstavljale frakcije Rdeče armade, v Italiji pa Brigate rosse. Dejansko drsimo v neko obdobje velike nestanovitnosti, nestabilnosti in ekstremizmov. Te pojave moramo jasno proučevati, da razumemo, od kod, iz česa izhajajo, da bi jih lažje razumeli in se jim zoperstavili.

Vas tudi zato fascinira Bližnji vzhod? To je območje, kjer pravzaprav ni jasno, kdo vlada. Meje so se popolnoma spremenile. Ali tam iščete odgovore na vprašanja o ekstremizmih? Kaj vas tam tako privlači oz. zakaj se trudite, da bi od tam poročali?

Pravzaprav zaradi tega, ker je prejšnji ameriški predsednik George Bush mlajši ob začetku vojne proti terorizmu leta 2001 dejal, da bo to večna vojna. To je nekaj popolnoma jasnega. Vojne proti terorizmu ni mogoče dobiti, ne moreš premagati koncepta ali metode bojevanja. Ne moreš poraziti posledic svojih lastnih dejanj. To me na nek način privlači. Na Bližnjem vzhodu so stvari, ki privlačijo, so stvari, ki me ne navdušujejo, so stvari, ki me skrbijo. Skrbi me, da to, kar se dogaja na Bližnjem vzhodu, od sankcij proti Iranu do tujih okupacij, različnih oblik vojn, ekstremizmov, terorizma in tako naprej, da to ni nekaj, kar bo ostalo na Bližnjem vzhodu. Islamska država izvaža terorizem v svet, tako kot pred njo Al Kaida in mislim, da moramo te procese spremljati in jih razumeti. Nekaj, kar se dogaja na iraški fronti, Bogu za hrbtom, Alahu za hrbtom, ima lahko vpliv na našo varnost. Če tega ne bomo razumeli, bomo lahko svoj gnev, ki nastane zaradi nerazumevanja, stresli nad tu živečo recimo muslimansko skupnost in jo obsojali. Dejansko pa je to zelo grobo poenostavljanje, ki tudi pri nas spodbuja neke vrste ekstremizem. To je spirala navzdol, ki je globalna in moramo se nekako boriti proti temu. Začenši s tem, da se borimo proti neznanju, ki ga množični mediji na žalost producirajo in reproducirajo.

Vi vidite torej vlogo vojnega dopisnika v tem, da ljudi obveščate o tem, kar mislite, saj množični mediji danes poročajo enostransko oz. kanalizirano. Pa mislite, da na ta način stvari spremenite na bolje?

Velikokrat se počutim, kot da sem med dvema ognjema. Na eni strani imamo medije, ki razčlovečijo ljudi na Bližnjem vzhodu. Mi dejansko iz teh vojn dobivamo samo statistiko: 100 mrtvih tam, 1200 mrtvih tam, toliko otrok in tako naprej. In enostavno ne analiziramo vzrokov za vse to. Ni vera kriva, ni islam kriv, da je svet, kakršen je. Na drugi strani pa imamo seveda samooklicano Islamsko državo, ki zelo dobro razume propagando. Prek svojih videoposnetkov v svet pošilja svoje sporočilo in množični mediji to s pridom izkoriščajo za svojo agendo, za širjenje svoje histerije. Kje med tema dvema ognjema so milijoni civilistov, ki trpijo? Nikjer. Zdi se, da se z njimi nihče ne ukvarja. In jaz hodim tja zato, da te stvari nekako držim na površju.

Je res, da te to malce tudi zasvoji?

Absolutno. Dostikrat se to sprašujem. Pred leti sem intervjuval ameriškega vojnega novinarja Christiana Parentija, ki je povedal, da iz vojnega novinarstva vodita samo dve poti: ena je ta, da te to psihološko popolnoma uniči in postaneš tako žalosten in depresiven, da se s tem enostavno ne moreš več ukvarjati. Druga plat je ta, da postaneš popolnoma otopel do trupel, ki jih vidiš na ulicah, apatičen do človeškega trpljenja. Ne vem, po kateri poti hodim in nimam še odgovora na to vprašanje. Je pa dejstvo, da ne morem lagati. Vojna je tudi mene zasvojila, ne gre samo za adrenalin, gre enostavno za to, da hočem biti tam doli in hočem videti na lastne oči, kaj se pravzaprav dogaja. Vidite, tukaj ni nobenega zaključka, še sam nimam odgovora na to vprašanje.

A poročanje z vojnega področja je zagotovo izziv - je nevarno in soočate se s strahom. Kako ga doživljate in premagujete? Imate kakšne posebne obrede ali metode?

S strahom je tako. Moje prve izkušnje so sledeče: vozili smo se čez minsko polje in izraelski vojaki so na nas streljali v Gazi. Če sem kaj ugotovil glede strahu, je to, da pride kasneje. Pride dva, tri dni oz. noči kasneje, saj si v tistem trenutku enostavno osredotočen na svoje delo. Če izgubiš ta občutek, to samozavedanje, za kaj si sploh tam, potem po mojem padeš v paranojo, strah in ogrožaš ne samo sebe, ampak tudi druge. Strah, človeški um, človeški možgani so zanimivi, da se na nek način izklopijo in potem ta strah spustijo kasneje. Zadnja izkušnja je bila tudi moja najhujša. Ko sem bil v Kobaneju, še med aktivnimi spopadi med kurdskimi silami in pripadniki Islamske države, so me v sedmih dneh skoraj šestkrat ubili islamisti. In meni to sploh ni bilo več pomembno. Vem, da tega ljudje ne bodo razumeli in se ne bodo mogli s tem poistovetiti. Vprašanje je, če se jaz lahko. Ampak enostavno, smrt postane del tebe in to je nekaj, kar enostavno ni več pomembno. Veš, zakaj si tam in veš, da si posnel tako dobre stvari, da ni šans, da te ubijejo, da moraš priti domov in moraš narediti neko oddajo. Kaj bo zdaj mene nek ostrostrelec Islamske države tam ubil?

Kako pa navezujete stike, kako pridete v te oblegane kraje? To najbrž ni preprosto. Verjetno imate tam prijatelje, imate zveze, je to zelo težko?

Včasih je bilo to lažje, kot je zdaj. To postaja skoraj nemogoče. Vedno si priporočen nekomu. Nekdo te sprejme, bolj natančen ne bom mogel biti. Deluješ z ilegalno celico, recimo v Turčiji, katere skrb je, da te ilegalno spravi čez mejo k sirskim upornikom. A to je bilo leta 2012, ko so me spravili uporniki čez mejo v Sirijo. Ampak ta dva Japonca, ki ju je Islamska država obglavila v januarju, njiju je Islamski državi prodal moj bivši vodič v Siriji. Ime mu je Jaser. Taisti človek me je prepričeval, da morajo različne narodnosti, ki so zastopane v vrstah uporniških vojsk, sodelovati skupaj, da se morajo boriti za enotnost. Enostavno ni več pravil. Nekoč si kot belec prišel na Bližnji vzhod in si bil obravnavan kot nekdo, ki je nevtralen. Zdaj vemo, da je iz Evrope ogromno belcev na bojiščih in vprašanje je, če ti ljudje zaupajo. Oni ne vedo, da si prišel kot novinar, lahko gre samo za krinko, da greš potem v nek terorizem, v nek džihad. Ampak moje vezi so tako dobre, ker jih pletem že več kot desetletje. Ti ljudje, ki me tam dol čakajo, niso samo moji prijatelji, ti ljudje bi resnično umrli zame.

Zaupanje mora bit na obeh straneh?

Absolutno na obeh straneh, ker so to zelo nevarne igre. Ko imaš te informacije, moraš zelo paziti, kaj boš z njimi naredil.

Pred kratkim ste se vrnil iz Kobaneja. Kateri je vaš naslednji cilj, kam se odpravljate?

Decembra sem bil v Iraku na dveh frontah s Kurdi in potem v Siriji v Kobaneju s Kurdi. Naredil sem oddajo za nacionalno televizijo, Fronte Kurdistana. Moja želja je, da bi te posnetke nadgradil z novimi, kar pomeni, da moram nazaj na ta območja in narediti nek mednarodni film o Kurdistanu, ne samo o frontah. To pa zato, da povemo ljudem, kdo Kurdi pravzaprav so, kakšna je njihova agenda, od kod izhajajo, za kaj se borijo. Ker postajajo zelo pomemben faktor na Bližnjem vzhodu, ki bo lahko pozitiven ali negativen, v smislu stabilizacije ali destabilizacije regije in mi moramo te procese previdno spremljati zaradi stvari, ki sem jih že prej omenil.

Upam, da vam bo uspelo uresničiti ambicijo in seveda srečno na vseh vaših nadaljnjih poteh!

Mora uspeti, tu druge ni. Hvala še enkrat za povabilo. Lep pozdrav.

Deli:

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Komentarjev: 0