Mašera (v ospredju) kot kadet na ladji Dalmacija leta 1931.

Sergej Mašera: Junak, ki se je razstrelil in uprl Hitlerju

Portret pozabljenega Slovenca, ki ga je posnel Radovan Čok, v ospredje postavlja spomin na hrabro dejanje mladega Primorca, ki je sebe in vojaško ladjo raje razstrelil, kot pa da bi jo brez boja predal okupatorju.

Vojaški rušilec Zagreb, ki sta ga Mašera in Spasić potopila.

Mašera kot podoficir po zaključeni akademiji.

Sergej Mašera, poročnik vojaške ladje.

Kraljevina Jugoslavija je kapitulirala, aprilske vojne je bilo konec. Hitler in sile osi, ki so proti Jugoslaviji uperili kar dva milijona vojakov, so uspešno nadaljevali svoj pohod po Evropi. 17. aprila je v Boko Kotorsko prispel ukaz, naj jugoslovanska mornarica ladje brez boja preda Italijanom. Med njimi je bil tudi rušilec Zagreb, ponos tedanjega kraljevega ladjevja. Poveljnik je zapovedal zapustiti ladjo, a Sergej Mašera in Milan Spasić sta imela drugačne načrte. Visoka vojaška etika jima ni dovoljevala, da bi ladjo brez boja predala v sovražnikove roke. Na skrbno izbranih mestih sta nastavila eksploziv, da bi se rušilec zagotovo prelomil na tri dele, in se z njim razstrelila tudi sama.

Dejanje Mašere, narodnega heroja Jugoslavije, po katerem je že od leta 1967 poimenovan Pomorski muzej v Piranu, je bilo dolgo v pozabi. Dogodek so obudili v zadnjem času, ob 70-letnici junaškega dejanja in zdaj še s filmom, ki ga je posnel režiser Radovan Čok. Nastal je v sklopu serije Pozabljeni Slovenci.

To je portret o Sergeju Mašeri, slavnem heroju, ki je preminil leta 1941, med napadom na Boko Kotorsko. Kako ste se pripravljali na ta film?

No, na srečo je ogromno podatkov o Sergeju Mašeri in Jugoslovanski kraljevi mornarici ter aprilski vojni v piranskem pomorskem muzeju. Večino gradiva sem dobil pri tamkajšnjih kustosih. Ti namreč nadaljujejo delo dr. Pahorja, ki se je s tem začel ukvarjati pred mnogimi leti. Ostalo je posledica mojega zanimanja za pomorstvo, moje strasti iz najstniških let. Združil sem poklic, v katerem uživam, s temo, ki mi je blizu. Mogoče je moje znanje nekoliko večje od povprečnega vedenja o tem.

Kako ste se lotili priprave te dokumentirane biografije: s pripovedovalci, z arhivskim gradivom, pa tudi z nekaterimi sodobnimi posegi?

Forma je skoraj predpisana. To je film, ki je nastajal v seriji Pozabljeni Slovenci. Gre za portrete znanih Slovencev, ki so mogoče po krivici pozabljeni. Od takega filmskega portreta nisem hotel preveč odstopati. Najbolj sem se hotel izogniti govorečim glavam. In ker je tudi arhivskega materiala relativno malo ali pa je nedostopen zaradi visoke cene arhivskih filmskih posnetkov, sem si moral nekaj izmisliti, da bi dodal neko vizualno strukturo. Tako sem o dogodku poučil dijake pomorske šole in pripadnike mornariškega diviziona, ki so dejanje Mašere uprizorili. To ni bil poskus rekonstrukcije, to je le vizualizacija neke pomorske tradicije, ki jo imamo, a jo premalo poznamo. To, da smo Slovenci pomorski narod, dokazuje že dejstvo, da je bilo v Kraljevini Jugoslaviji, pa še prej, v avstroogrski mornarici, veliko Slovencev na visokih položajih. Med oficirskim kadrom je bilo skoraj 30 odstotkov Slovencev, kar je veliko, če vemo, da je bilo v celotni kraljevini Slovencev komaj osem odstotkov. Ta tradicija se je nadaljevala tudi kasneje v jugoslovanski mornarici. Tudi danes imamo mornarico in lahko rečemo, da smo prav zato pomorska država, da niso ti kilometri slovenske obale samo riviera našega glavnega mesta.

Sergej Mašera je bil Primorec in izjemno razgledan, to spoznamo v filmu. Vi seveda veste o njem veliko več. Od kod ta silna razgledanost? Občudovanja vredna je tudi njegova korespondenca.

Široko obzorje izvira iz družinskega okolja. Oče je bil profesor fizike in matematike. Zanimivo, da je svojo službeno pot začel v Kopru, kjer je poučeval. Najstarejši sin se je rodil v Kopru, zatem se je družina preselila v Gorico in oče je tu učil na liceju. V Gorici sta se rodila še hči in najmlajši Sergej. Mesto so morali zapustiti v času prve svetovne vojne, ko so ga zasedli Italijani. Bili so begunci. Naprej so odšli na Koroško, potem so se nastanili v Ljubljani. Ker je oče dobil službo na realki, so se tam šolali tudi vsi otroci. Sergej je očitno pokazal zanimanje za morje oz. za pomorstvo. Bil je skavt in velikokrat na morju v Kvarnerju. Že kot otrok se je zelo rad igral z ladjicami ob vodi. Verjetno je bila vojaška akademija privlačna za vse mladeniče. To je bila elitna šola v tistem času, ki je nudila solidno izobrazbo. Bila je zastonj, kar ni nepomembno za družino, ki je morala izšolati tri otroke.

Sergejeva kariera se je dobro začela…

Naravno inteligenco je hitro izkoristil. Po diplomi je postal častnik, hitro je napredova v referenta za artilerijo v mornarici. Potoval je po svetu in opremljal rušilce, ki jih je takrat mornarica kupovala. Bil je na Švedskem, v Boforsu, in v Angliji. Že takrat je Švedsko prepoznal kot socialno državo, kar Kraljevina Jugoslavija ni bila. Videl je korupcijo v vojski, nezdrave razmere, ki so pripeljale do hitre kapitulacije v aprilski vojni. In spoznal je tudi, da ni drugega izhoda pred kapitulacijo, da mora nekaj narediti. Tako sta se skupaj s sošolcem iz akademije, Milanom Spasičem, odločila, da rušilca ne predata okupatorju tako, kot so jima ukazali, ampak da ga razstrelita in s tem ubijeta tudi sebe. Precej izjemno dejanje za tisti čas, to ni fanatizem japonskih kamikaz, to je globoka etika, oficirska, pa še več.

In to pri komaj 30-ih letih.

Mašera je bil star 29 let, Spasič kakšno leto ali dve več.

Bili ste tudi v Boki Kotorski oziroma na prizorišču, kjer sta razstrelila ladjo. Kako gledajo na to dejanje tam?

Spomin na to dejanje, na heroja, je še zelo živ. Že na meji je policist vedel, kdo je Mašera. V tamkajšnjem muzeju je del zbirke, posvečene Spasiču in Mašeri. V Tivtu vzdržujejo in negujejo lep spomenik v čudovitem parku. Po spletu srečnih okoliščin sem prišel tudi do človeka, ki je bil kot otrok priča razstrelitvi rušilca Zagreb. S spodnjega brega je videl prizor in mi ga zelo slikovito opisal.

Deli:

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Komentarjev: 0