Postavljanje zidov in ograj ne bo rešilo ničesar

Skorajda ne mine dan, da ne bi poročali o tragičnih usodah ljudi, ki pred vojno in v strahu za lastna življenja zapuščajo svoje domove in množično, po ilegalnih poteh bežijo preko meja v upanju na boljše življenje.

Veliko beguncev prihaja iz nemirnih območij, kot sta Sirija in Somalija. Med njimi so tudi otroci.

Veliko beguncev prihaja iz nemirnih območij, kot sta Sirija in Somalija. Med njimi so tudi otroci. Foto: EPA

Pot po Sredozemskem morju postaja, zaradi dotrajanih in prenatrpanih čolnov, ena najnevarnejših.

Pot po Sredozemskem morju postaja, zaradi dotrajanih in prenatrpanih čolnov, ena najnevarnejših. Foto: EPA

Mnogi begunci ostanejo na sredi poti ali pa omagajo tik pred ciljem.

Mnogi begunci ostanejo na sredi poti ali pa omagajo tik pred ciljem. Foto: EPA

Mnogi ostanejo na sredi poti ali pa omagajo tik pred ciljem. Drugi obstanejo pred tesno zaprtimi vrati evropskih držav. Notranji ministri Evropske unije so pred dnevi dosegli dogovor o razporeditvi približno 55.000 beguncev v prihodnjih dveh letih. Slovenija se je zavezala, da bo sprejela 250 oseb, od tega 230, ki so se zatekli v Italijo in Grčijo in 20 oseb iz tretjih držav. Najverjetneje jih bodo namestili v azilni dom v Ljubljani. Če bi bilo potrebno, pa tudi v center pri Postojni in dom ministrstva za notranje zadeve na Debelem rtiču. Pa smo v Sloveniji pripravljeni na njihov prihod, jih bomo znali in želeli vključiti v družbo? To smo med drugim povprašali predstavnika nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s problematiko migrantov.

Nadzor nad mejami in dvoličnost Evrope

Na tisoče in tisoče beguncev v današnjem svetu išče izhod pred nemogočimi življenjskimi razmerami. Izhod v boljše življenje, v mir. Ker večina teh, o katerih dnevno poročamo beži, bežijo zaradi vojn, zaradi nestabilnih razmer, zaradi slabih življenjskih pogojev in kršenja človekovih pravic. K vsemu temu zelo veliko prispeva tudi Evropa, meni direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamun:

»S tem, ko recimo, se vmešava v notranje zadeve posameznih držav, trguje z orožjem s temi državami, izvaja različne vrste teh novih imperialističnih politik in s tem seveda prispeva k razdorom v teh državah, kjer situacija sploh ni bila tako slaba, ali pa sploh ni bila slaba nekaj desetletij nazaj ali nekaj let nazaj. Seveda so v teh državah obstajali hegemonistični voditelji, ki so izvajali avtokratske politike, ki so zagotovo imele zelo pomembne težave, vendar se je situacija v mnogih od teh držav poslabšala ravno zaradi Evrope, ker želi na tem področju biti velesila in konkurirati ZDA.«

In dvolično je, pravi naša sogovornica, da se po drugi strani do teh ljudi, ki se s teh držav skušaj pribežati zato, ker rešujejo svoja lastna življenja Evropa obnaša na način, da jim ne omogoči zaščite, ki jo potrebujejo tudi zaradi njenih politik:

» Druga stvar pomembna pa je, da se je treba zavedati, da je prav to neko nadzorovanje preseljevanja, omejevanje vstopa v državo, zahtevanje vizumov zavračanje ljudi, ki po mnenju evropskih oblasti nimajo primernih dokumentov. Vse to je neka noviteta v primerjavi, če pogledamo 100 let nazaj, so to stvari, ki so se razvile po drugi svetovni vojni. Takrat so države začele nadzorovati svoje meje, omejevati priseljevanje in to ni bilo od nekdaj tako. Zato se mi zdi, da se tega ne zavedamo in da imamo vsi predstavo, da je vstop v državo dovoljeno nadzorovati in da to vsaka država lahko počne. Seveda lahko, če se odloči, da ima tako politiko. Ampak možne so tudi drugačne politike. Možne so tudi politike, ki so bolj odprte do beguncev, ki omogočajo priseljevanje. Ker hkrati se je treba zavedati, da ljudje se bodo vedno priseljevali ne glede na to, na kakšen bodo države EU dodatno tesnile svoje meje, skušale omejevati vstope. Ljudje bodo vedno našli način, da bodo prišli in vprašanje je samo, ali jim omogočamo, da bodo prišli na nek varen način, brez da umirajo na poti, brez, da plačujejo 10 tisoče evrov tihotapcem med ljudmi in mogoče, da na poti doživljajo tudi izsiljevanja s strani lokalnih policij in tako naprej. Skratka s tem, ko se nadzor nad mejami EU krepi, se povečuje tudi tveganje, ki ga ljudje, ki se priseljujejo doživljajo na poti.«

Slovenija bi lahko sprejela več beguncev

In prav tu je mogoče še veliko narediti, je prepričana direktorica Mirovnega inštituta neža Kogovšek Šalamun. Prvi korak je narejen. Dogovor notranjih ministrov EU o razporeditvi beguncev je prava pot zato, ker kaže na spoznanje, da trenutne migracijske politike niso najustreznejše. Zatesnjevanje meja tudi s postavljanjem zidov in ograj in z vračanjem ljudi nazaj, od koder so pribežali, ne bo rešilo ničesar. Obenem pa je v neskladju z mednarodnim pravom. Slovenija bo sprejela 250 beguncev. Premalo, meni naša sogovornica:

-»Absolutno menim, da bi jih lahko sprejeli več. Tudi same oblasti, ko so jih povprašali mediji o tem, ali bodo integracijo za ljudi lahko zagotovili, so bile zelo samozavestne, da bodo zmogli, tako, da se mi zdi to zelo pomembno sporočilo tudi javnosti, da ni potrebno zganjati nobene panike in da je ta številka dejansko ... Jaz bi rekla, da je neznatna. V Sloveniji živi dva milijona prebivalcev in 250 novih prebivalcev je lahko samo popestritev, posodobitev in pač neka nova kakovost, ki jo lahko ponudijo vsi vsem v skupnosti.«

Predvsem z integracijo beguncev se ukvarjajo v Slovenski filantropiji, kjer menijo, da je število beguncev, ki jih je pripravljena sprejeti Slovenija, v tem trenutku dober začetni korak. Morda bi jih lahko sprejeli nekoliko več. Predvsem pa bi bilo nujno zagotoviti boljše pogoje za njihovo integracijo v družbo, pravi Franci Zlatar:

»Mi kot nevladna organizacija opažamo, da bi bilo zelo pomembno, da je lokalna skupnost bolj vključena v sam proces integracije, da ni Ministrstvo za notranje zadeve edino, ki se s tem področjem ukvarja, da imajo osebe z mednarodno zaščito boljši dostop do zaposlovanja, da se uvede neke programe, morda subvencioniranje, kjer bi se tudi delodajalci odločali za zaposlovanje te populacije. Morda se razvije neko podjetništvo teh ljudi. Ne nazadnje tudi ukrepi, ki jih uvaja Italija, kot recimo vključitev v družbeno koristna dela in podobno. So pač neki pozitivni ukrepi, ki bi jih lahko tudi Slovenija uvedla. V duhu, da osebe, ki pri nas dobijo status mednarodne zaščite, na nek način razvijajo ali ohranjajo neke kompetence za aktivno življenje, za vključitev, zaposlitev ...«

Vključevanje v družbo, ne zapiranje v azilne domove

Pogoj za integracijo je tudi zagotovitev ustreznih nastanitvenih prostorov za ljudi, ki jih bomo sprejeli v našo državo. Olajšati bi jim morali dostop do neprofitnih stanovanj, menijo v Slovenski filantropiji, in manj razmišljati o njihovem naseljevanju v neke begunske centre, azilne domove. Enakega mnenja so tudi na Mirovnem inštitutu. Direktorica Neža Kogovšek Šalamun:

- Če bo šlo za prosilca za azil, je to itak popolnoma normalna praksa, ker azilni dom je tam za prosilce za azil. Hkrati pa, tudi sama sem zasledila, da naj bi se predvsem v ta namen aktivirale institucije, torej znova nekakšni centri, to ni najboljša rešitev. V naši raziskovalni skupnosti, kjer se ukvarjamo z migracijami, veliko bolj podpiramo neke sproščene modele, torej možnost, da se ljudje nastanijo v zasebnih stanovanjih, da so v urbanih središčih, kjer se je lažje vključiti v trg dela, kjer je lažje iskati priložnosti, lažje se je tudi povezovati med sabo s skupnostmi, ki morda tukaj že živijo iz njihovih držav, zato podpiramo bolj urbano razpršeno integracijo kot pa nastanjanje v nekih lokalnih ruralnih območjih v smislu nekih centrov za begunce.

Slovenska družba je pripravljena na sprejem beguncev, menita oba naša sogovornika, politika bistveno manj - ta k sodelovanju pri pripravi na sprejem beguncev ni povabila nevladnih organizacij, Franci Zlatar iz Slovenske filantropije:

» Je morda to tudi eden izmed problemov, ker pač Ministrstvo za notranje zadeve pogosto zelo samostojno oblikuje te integracijske ukrepe, kar je morda tudi kritika, bi pa bilo zelo pomembno, kot sem že prej dejal, da so vključeni tudi drugi akterji, kot so lokalne skupnosti pa seveda tudi nevladne organizacije, ki imamo precej praktičnih izkušenj.«

Na mirovnem inštitutu pa so zaskrbljeni predvsem nad izjavami državnega vrha o varnostnih zadržkih pri sprejemanju beguncev in o napovedih, da bo Slovenija sama odločala o tem, koga bo sprejela. Neža Kogovšek Šalamun:

»Poslušamo predvsem o nekih varnostnih zadržkih, o varnostnih vprašanjih, o tem, da bo Slovenija sama odločala, koga bo sprejela. To se mi zdi precej nenavadno, ker mi vemo, da večina ljudi, ki beži iz teh držav, to so begunci. Seveda se med njih lahko vedno pomešajo - politiki radi uporabljajo to besedo - teroristi, to je vedno možno, ampak to nima nobene zveze z migracijami. Teroristi ali pa kakšni drugi ljudje, ki so nevarni za varnost države, so lahko tukaj med nami in država lahko preprečuje teroristične napade predvsem s tem, da je vključujoča, da omogoča enake možnosti za razvoj vseh posameznikov na njenem ozemlju, ne pa na ta način, da ljudem, ki resnično potrebujejo zaščito, odreka to zaščito z izgovorom, da gre za varnost države. Tako da ta diskurz me izjemno skrbi, hkrati me skrbi tudi tisti drugi diskurz, da bo Slovenija sama odločala o tem, koga bo sprejela. Mislim, gre za ljudi, ki imajo priznan status begunca, recimo če govorimo o tej relokaciji, se pravi ljudi, ki že imajo status begunca izven Evrope, o tem so že odločale pristojne institucije v tistih državah ali pa visoki komisariat združenih narodov za begunce, ki v nekaterih od teh držav podeljuje status begunca, in ni nobene potrebe, da bi Slovenija to storila še enkrat. »

Politika na ta način, pa ne samo slovenska, meni naša sogovornica, zbuja v javnosti zgolj občutek strahu in povečuje odpor do tega, da bi se ljudje, ki potrebujejo zaščito, priselili k nam in živeli normalno človeka dostojno življenje.

Deli:

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Komentarjev: 0