Dobrih trinajst metrov dolga kitovka Leonora lebdi pod stropom dvorane za začasne razstave. Foto: Matej Rodela
Dobrih trinajst metrov dolga kitovka Leonora lebdi pod stropom dvorane za začasne razstave.

Morski mesec in brazdata kitovka v Prirodoslovnem muzeju

Morski biolog Lovrenc Lipej stoji na rahlo zibajočem se čolnu, njegovo glavo pokriva črna ribiška kapa. Zazrt je v morje pod svojimi nogami, kjer plava truplo 13 metrske brazdaste kitovke.

Truplo kita so potopili na dno morja, kjer se je razkrajala deset mesecev.

Truplo kita so potopili na dno morja, kjer se je razkrajala deset mesecev. Foto: Matej Rodela

Kitovka Eleonora

Foto: Matej Rodela

Kitovo rebro, ki je v lasti Prirodoslovnega muzeja že sto let.

Kitovo rebro, ki je v lasti Prirodoslovnega muzeja že sto let. Foto: Matej Rodela

staro kitovo rebo in vretence sta bila preparirana po stari metodi, zato je maščoba v kosteh oksidirala, pričela zaudarjati in kapljati iz kosti.

Staro kitovo rebo in vretence sta bila preparirana po stari metodi, zato je maščoba v kosteh oksidirala, pričela zaudarjati in kapljati iz kosti. Foto: Matej Rodela

Morski mesec, ki ga je lani avgusta naplavilo pred Izolo.

Morski mesec, ki ga je lani avgusta naplavilo pred Izolo. Foto: Matej Rodela

Največja kostnica je razstavljena v morski diorami, kjer so na ogled postavljena morska bitja slovenskega morja.

Največja kostnica je razstavljena v morski diorami, kjer so na ogled postavljena morska bitja slovenskega morja. Foto: Matej Rodela

»Balaenoptera physalus,« reče in nadaljuje, »poginila je pred dvema ali tremi meseci, morda še kaj več. Najverjetneje ne v našem morju, verjetno jo je od kje prineslo.« Kitovko, ki so jo poimenovali Leonora, so odkrili 10. marca 2003 v Piranskem zalivu, le nekaj sto metrov od Bernardina. Danes je precej drugačna kot takrat.

Po dolgotrajnem postopku prepariranja in dolgih letih v skladišču lahko njeno okostje spet občudujemo v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Kosti so bile dolga leta shranjene v depojih muzej, saj so po besedah dr. Staše Tome načrtovali, da jih bi lahko razstavili v novih prostorih: »Ker se je to neprestano odmikalo, smo se odločili, da okostje razstavimo v edino dvorano, ki je dovolj velika za Leonorino okostje. To je dvorana za začasne razstave. Najprej smo priredili razstavo o kitih z naslovom Skrivnostna smrt mlade Leonore. Zdaj pa je postavljena razstava Živela evolucija, kamor Leonora lepo paše, ker je primer evolucije kopenskih bitji, ki so se vrnila v morje.«

Leonoro so sprav želeli zažgati

Vrnimo se nekaj let nazaj. Razlog Leonorine smrti ni znan. Ob odkritju so bili bitko s časom, saj so morali na prirodoslovnem muzeju zbrati dokumentacijo in denar za preparacijo kosti, veterinarska uprava pa je želela že močno razpadajoče truplo le še sežgati. »Ob tem je še vreme nagajalo. Truplo so zavili v ogromno vrečo, obtožili z betonskimi utežmi, vrečo večkrat preluknjali, da so lahko plini uhajali na prostost in jo potopili na morsko dno. Po treh mesecih so najprej dvignili spodnje čeljustnici. Celotno okostje je bilo očiščeno po desetih mesecih.«

Potapljaška ekipa Uga Fonde si je enkrat mesečno ogledala truplo. V Prirodoslovnem muzeju so v publikaciji, kjer so vse podrobno dokumentirali, o tem procesu zapisali:

Aprila je kit ležal na desnem boku na betonskih utežeh, maja pa so se v spodnjem predelu trebušne votline nabrali plini, tako da se je srednji del trupa dvignil od dna. Čeprav se nismo bali, da bi truplo splavalo na površje, saj so betonske uteži še vedno ležale na tleh, je Fonda v dodatnem kontrolnem potopu preluknjal trup in sprostil pline.

V juniju je truplo razpadalo hitreje. Koža se je že povsem razkrojila, na površju je bilo vidno tako mišičje kot vezivno tkivo. Lobanja je bila v glavnem že gola, samo v predelu vratu je še ostalo mehko tkivo.

Da ne bi zaudarjale, so kosti razmastili

Kosti so dvigovali postopoma, nazadnje prav gromozansko lobanjo. Nadaljnji postopek prepariranja kosti je bil nadvse pomemben, a veliko literature o tem, kako to storiti, niso imeli. Muzeološki priročniki sicer natančno opisujejo postopke za shranjevanje in preparacijo sesalcev, ne dajejo pa navodil za živali, ki so večje od slona. Odločili so se, da bodo kosti potopili v kad s sladko vodo in jih tako razsolili. Da bi odstranili še maščobe, ki jih kitove kosti vsebujejo za boljšo plovnost, so jih potopili še v topilo diklormetan. Maščoba bi sicer začela zaudarjati. To se je zgodilo pri kitovem vretencu in rebru, ki sta v stalni zbirki muzeja že vrsto desetletij. Vretence je bilo del kita, ki je nasedel pri kraju Vinjerac pri Zadru leta 1914 in ga je leta 1954 muzeju podaril profesor Žitnik. Rebro pa je neznanega izvora. »Vretence in rebro kita sta v naši zbirki že zelo dolgo, mogoče 100 let. Preparirana sta bila na star način, kar pomeni, da so odstranili meso in maščobe na kosteh. Niso pa izločili maščobo iz samih kosti, ki jo imajo kiti, da so bolj plovni. Ta maščoba oksidira in nastane kislina, ki razjeda kost. Poleg tega zelo smrdi in se celo cedi iz kosti.«

Leonorine kosti so na koncu še premazali z emulzijo. Okostje je bilo uspešno preparirano konec poletja 2005, dve leti po odkritju trupla. Nato so ga shranili v depoje, kjer je zaradi pomanjkanja prostora ostalo do leta 2011. Na ogled so ga postavili v dvorani za začasne razstave. Nato so ga spet pospravili v depoje, kjer je bilo do letošnjega leta. Leonoro si lahko ogledate v okviru razstave Živela revolucija in pogled na tako veliko bitje, ki lebdi tik pod stropom dvorane, je impresiven. Po nekajminutnem stremljenju v zrak z odprtimi usti pa večina obiskovalcev opazi prosto lebdeči koščici, tam kjer je bil nekoč trebuh kita, razloži dr. Tome: »To so ostanki zadnjih okončin. Kiti so sesalci, ki so se vrnili v morje, zato se jim je telo prilagodilo na ta nov medij. Zadnji nogi sta povsem zakrneli. Ostajata le dve koščici, ki prosto ležita v mišicah.«

Leonora je eden od treh kitov, ki so zaznamovali naše morje. Piranski arhiv hrani dokument iz leta 1555, ki priča o tem, da je kit glavač – največji zobati kit, nasedel v Sečoveljskih solinah. Leta 2009 pa je v naše morje zaplaval mladi kit grbavec. To vrsto so v Severnem Jadranu opazili le dvakrat.

Kitu se je pridružil morski mesec

Kitovemu okostju pa se je v prirodoslovnem muzeju nedavno pridružil še en primerek ogrožene morske živali. Avgusta lani je v Izoli morje naplavilo meter krat meter veliko ribo, ki nikakor ni bila podobna ostalim, ki jih poznamo. Brez vratu in z nenavadnimi plavutmi prej spominja na pošast iz globin. Ribiči so namreč odkrili oceansko ribo Morski mesec ali mola mola, ki je zaščitena in lahko zraste tudi več kot dva metra v dolžino in širino. Morski mesec je največja riba kostnica na svetu. Po zakonodaji je kot ogrožena vrsta postala last Prirodoslovnega muzeja, kjer so se odločili, da jo bodo preparirali. »To ribo smo dali preparirati zunanjemu preparatorju, ker je bila že v precej slabem stanju. Sicer bi morali ribe takoj zamrzniti v blok ledu, da ohranijo obliko in da se plavuti ne pomečkajo.

Morski mesec je razstavljen v morski diorami, kjer mu v nagačeni obliki družbo delajo glavata kareta in ribe, ki so stalne prebivalke našega morja. »Ta ni prav največja, sicer pa lahko tehtajo tudi do 1,6 tone in merijo več kot 2,6 metra v dolžino in širino. Ta je velika približno en meter. Da lahko tako velika zraste ima kosti sekundarno nadomeščene. Sicer spada med kostnice, ima pa nekatere kosti nadomeščene s hrustancem, da je lažja in lahko zraste tako velika.«

Prispevek na Radio Slovenija 1:

Do zdaj so pri nas zabeležili 10 opažanj morskega meseca, ki sicer plava v morjih do 400 metrov globine. Velikokrat se postavi bočno na gladino in plava s tokom, a ko so živali v takem položaju, vanje velikokrat trčijo plovila in jih smrtno ranijo. Zaradi pokončne plavuti jih velikokrat zamenjajo z morskim psom. Morski mesec sodi v isto skupino kot ribe napihovalke. Kljub temu, da meso vsebuje strup tetradoksin, velja ponekod za gurmansko poslastico. »Zato so v evropski uniji prepovedane. So pa baje delikatesa na Japonskem, na Tajvanu in še ponekod. Očitno jih tam tej strupi ne motijo,«še zaključi dr. Staša Tome.

Deli:

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Komentarjev: 0